Odvisnost od duhovnosti

Pri svojem terapevtskem delu in pri poučevanju velikokrat naletim na situacije takih in drugačnih odvisnosti. In skupni imenovalec katere koli vrste odvisnosti (od trdih drog, alkohola, nikotina, hrane, odnosov, dela, iger na srečo itd...) je vedno beg pred samim sabo oz. pred globjo resničnostjo v dojemanju sebe, drugih in sveta.

Ko torej govorim o odvisnosti od duhovnosti v bistvu govorim o begu pred svojimi lastnimi globjimi občutki, lastnostmi in pred svojo intimnejšo resničnostjo.

In ta beg ima zelo veliko preoblek.

Biti srečen ali duhoven?

Spominjam se svojih prvih negotovih korakov na poti duhovnosti. To so bili poskusi manipuliranja raznih energij, napovedovanja prihodnosti in detekcije raznih sevanj. To seveda še zdaleč ni bila duhovnost, kakor jo pojmujem danes. Ukvarjanje s subtilnejšimi nivoji naše celovitosti (zame) ni prava duhovnost. Čista duhovnost se (zame) prične, ko se relativnost naših teles (fizis/eter, astral in mental) konča.

No, kakorkoli že, največkrat imajo prav posamezniki, ki se imajo za najbolj poduhovljene in razsvetljene največje probleme v svojem življenju. Soočanje s svojimi resničnimi občutki jim predstavlja veliko težavo, njihova resnična odprtost je zelo majhna. In sami si ne znajo pomagati. So neme priče ujetosti v mehanizme v umu. Žal je tako. In zaradi vsega tega potem potrebujejo nekaj, kar nima nobene skupne točke s prizemljenimi cilji, pristnimi občutki in realnim stanjem - z njimi samimi. Tako se vrtijo v svojih vzorcih in niti ne opazijo, da so izgubili stik s sabo, z drugimi, z življenjem takim, kot je. To je neprizemljenost, ne pa duhovnost.

Tudi sam sem se igral take igrice. L. 1993 sem šel v Indijo in obiskal nekaj resnično osvobojenih posameznikov in eden izmed njih me je blagoslovil. Po prihodu domov sem bil že po nekaj mesecih pripravljen pustiti službo, prodati imetje in se odpovedati čutnim užitkom. Želel sem Boga! Želel sem oditi v Indijo, k svojemu Swamiju. Vendar, kaj se je takrat z mano v resnici dogajalo?
Hotel sem zbežati. Moja sposobnost živeti samostojno, po lastni izbiri, je bila zelo majhna. Imel sem polno nakopičenih problemov, bil sem nezadovoljen s svojo službo, nisem imel dekleta, utapljal sem se v občutkih nesposobnosti, manjvrednosti. Izražanje mojih pristnih občutkov je bila zame popolna tujka. Ampak jaz sem si želel Boga, izpolnjenosti in sreče (!). Mislil sem, da bom v Indiji srečen. Sedaj vem, da sreča in izpolnjenost ležita tukaj, v mojem vsakdanjem življenju. Ne v zaklenjeni sobi polni sveč, mandal in na rogoznici za asane. Sploh pa ne v igricah, katerim se potem reče duhovnost. Moja pot k Swamiju je bila nadomestna rešitev za moje probleme. Nadomestilo za moje nesrečno in neizpolnjeno življenje tukaj.

Nič ni bolj učinkovitega za napredovanje v duhovnosti, kakor pa soočanje s problemi v vsakdanjem življenju, z izvrševanjem svojih dolžnosti, čiščenja vzorcev obnašanja in potlačenih emocij. Veriga je tako močna, kakor je močan njen najšibkejši člen. In naš najšibkejši člen je ravno vsakdanje življenje. Odnosi, predvsem do staršev, avtoritet, partnerjev in otrok so ključ, ki odpre vrata v izpolnjenost.

Zato pa pravim, biti res srečen v življenju IN zavedati se in imeti pristne duhovne (absolutne) realizacije, pomeni biti duhoven.

Kakšno resnično vrednost imajo duhovne izkušnje, če pa jih ne znamo uporabiti v svojem življenju oz. če se ne odražajo v naši komunikaciji, kreativnosti, fleksibilnosti in izvrševanju dolžnosti?

Kakšno vrednost ima moja predanost Bogu, če pa venomer skušam druge na silo spremeniti (da bi se jaz v svoji neprizemljenosti in nerealnosti bolje počutil)?

Je moja duhovnost res pristna, če kar nekako ne uspem prebroditi niza poraznih odnosov z nasprotnim spolom?

Živim res v skladu s svojimi duhovnimi izkušnjami, če že leta in leta vztrajam v obupni službi, kjer niti pod razno nisem izpolnjen?

Dejstvo je, da smo ljudje precej precej bolj sposobni in kreativni, kot pa si sploh dovolimo misliti. Problem enostavno nastane, ker se ne soočamo s svojimi iluzijami. Če bi se ljudje resnično ukvarjali samo s seboj in izvrševali samo svoje dolžnosti, bi bil ta svet za življenje res precej lepši.

Upoštevanje realnega stanja

Ne glede na to, po kateri poti stopamo (katera koli yoga, reiki, meditacije, delo z energijami, astrologija itd...) in ne glede na to, kakšno izobrazbo oz. kokliko nabranega intelektualnega znanja posedujemo, ne glede na vse to, so um, čustva in fizično telo še vedno del naše trenutne realnosti.

In zanikanje te realnosti oz. čisto človeških potreb (po človeški toplini, ljubezni, razumevanju, po spolnosti, denarju itd...) ponemi zanikanje dela nas samih. In to nikakor ne pelje v napredek temveč v zagrenjenost in odtujenost od lastnih čustev in globjih stanj doživljanja.

Vsi pravi duhovni Učitelji nas usmerjajo najprej k izvrševanju naših dolžnosti v življenjih. Vse, kar imamo trenutno v svojih življenjih je rezultat naših prejšnjih dejanj in negiranje vsega tega je zelo kratkovidno.

Zato pa je res povsem brez pomena zanikati tudi tiste navidez negativne lastnosti, ki jih imamo v sebi: jeza, zavest, dvoličnost, sprenevedanje, zmeda, nevednost, agresija, žalost, nemoč, destruktivnost. Tudi te lastnosti so del naših življenj in dobro je, da smo do njih (samih sebe) tolerantni. Ne pravim, da so te lastnosti nujno potrebne za življenje in napredek, pravim le, da je beg pred temi lastnostmi v bistvu beg pred delom sebe. Biti res odprt je pravzaprav pogoj za srečo in odprtost je prava, kadar je res usmerjena na vse, tudi na negativne plati naših življenj.

Kako naj bom prav zares duhoven, če mi pa že iskreno izražanje svojih (negativnih) občutkov dela ogromne težave?

Kakšna je moja resnična odprtost in predanost Bogu, če sem pa venomer izrazito nestrpen do svojih negativnih lastnosti in tako tudi do drugače mislečih?

Spreminjanje drugih

Dokler ne pristopimo k delu na sebi in s tem k duhovnosti na realen in iskren način, bomo imeli vedno tendenco po spreminjanju drugih. Ampak drugi so taki kot so in to je popolnoma njihova stvar. In če nas kar koli moti na drugih, to kaže samo na to, da imamo sami s seboj določene težave in da nismo prav zares v stiku s svojimi pravimi, intimnimi in globjimi občutji. In iskreni pristop k duhovnosti in delu na sebi pomeni edinole ukvarjanje s samim s sabo.

Dokler imamo občutek, da se morajo spremeniti drugi (in, da smo mi tisti poklicani, da jih spremenimo, izgubljene duše), so to le pobožne sanje začetnika, ki ne dojame, da si sam ustvarja svojo percepcijo drugih.

Takoj pa, ko prevzamemo pobudo za svoj napredek in odgovornost zase v svoje roke, se pričnemo ukvarjati izključno sami s sabo, ker nam postane popolnoma jasno, da so naše misli in občutki (o drugih) izključno naša stvar in z drugimi nimajo nobene realne veze. Spreminjanje drugih je le beg začetnika pred soočanjem s svojo globjo resničnostjo.

Svetla prihodnost

Kako torej postati in ostati srečen/duhoven? Izogibanje težavam in negativnostim v nas samih je značilnost naše narave. Vendar pa, kdor se izogiba težavam, se prav gotovo uspešno izogne tudi sreči.

Dobro je, da se včasih vstavimo, in iskreno pogledamo vase:

Ali sem zares, prav zares srečen/a?
Me moj način življenja res osrečuje?
So moji načrti za prihodnost RES MOJI?
Je to, kar imam sedaj v življenju res to, kar si v srcu želim?
Sem v zakonu, partnerskem odnosu srečen/a?
Sem zadovoljen/a z službo, šolo, faksom?
Sem samostojen/a ali še vedno v "breme" staršem?
Res dopuščam svojim otrokom svobodo?
Pred čem bežim?
Čemu se skušam izogniti?
Kaj pravzaprav hočem doseči v svojem življenju?
So moji cilji RES MOJI ali od zunaj pobrani?

Veliki Učitelj iz Vzhoda je nekoč dejal: "Imej glavo pri Bogu, vendar noge trdno na tleh".

Kje je vaša glava (vaše zavedanje)?
In kje imate noge (imate urejeno vsakdanje življenje)?

Svojo prihodnost si ustvarjamo sami in usoda nam ne more dati več, kakor lahko iz nje naredimo sami.
Kakšna bo vaša prihodnost?

Edmond C.
041 515 149
www.insamadhi.com